Kako mediji zaslužijo denar 1: časopisi

Ena zgodba, veliko ljudi

Novinarje_ke pošiljajo po vsem svetu, da opravljajo svoje delo. Seveda morajo za svoje delo biti plačani. Toda novica na prvi strani je več kot le besedilo. V proces ustvarjanja novic je vključenih veliko ljudi.

Uredniki_ce sodelujejo z avtorji_kami, ki izboljšajo zgodbo, ilustratorji_ke ali fotografi_nje pa poskrbijo za podobo, ki pritegne pogled bralcev_k. Upravljavci_ke družbenih omrežij se po svojih najboljših močeh trudijo, da bi zgodba postala viralna na spletu, medtem ko tržniki_ce skušajo ljudi prepričati, naj postanejo naročniki_ce časopisa.

Ne glede na to, ali medijska podjetja objavljajo tiskane časopise ali spletne strani, televizijske novice, podcaste ali radijske oddaje, vedno velja da se mnogi ljudje zelo potrudijo, da pripravijo zgodbo za objavo.

Odvisno od vrste zgodbe in vpletenih ljudi lahko ena zgodba stane od 100 do 200 evrov za članek, do več deset tisoč evrov za preiskovalne multimedijske projekte. Torej, ko brezplačno preberete članek na spletu, se pojavi vprašanje. Kdo je to plačal?

Medijska industrija uporablja različne metode financiranja svojega delovanja. Njihove strategije so se dolgo močno zanašale na prodajo in oglase. Toda internet je spremenil medijsko krajino kot še nikoli doslej in medijem postavil izziv, da spremenijo svoje načine financiranja.

Zgodovina časopisov

Klasični model financiranja novic sega v čas dolgo pred internetom. Čeprav obstaja nekaj zgodnjih primerov časopisov, začenši leta 59 pr. n. št. z rimskim »časopisom« Acta Diurna ali »dnevnim početjem«, je časopis, kot ga poznamo, zaživel po izumu tiskarskega stroja.

Premični tip, tehnika, pri kateri je mogoče posamezne črke razporediti in preurediti, da natisne celotno stran besedila kot žig, je bila izumljena na Kitajskem okoli leta 1040 našega štetja. Leta 1404, skoraj 400 let pozneje, je mehanski tiskarski stroj, ki ga je izdelal Johannes Gutenberg, še bolj pospešil hitrost reprodukcije, hkrati pa jo naredil veliko cenejšo.

Prvi tedniki so se pojavili leta 1609, skoraj 200 let po Gutenbergu, in so bili napisani v nemščini. Časopisi so se v naslednjem stoletju razširili po Evropi in celo v ZDA, vendar so bili še vedno zelo dragi in rezervirani za elito.

Vse se je spremenilo, ko je Benjamin Day ustvaril publikacijo z naslovom The Sun, ki jo je prvič izdal v New Yorku leta 1833. Nove tehnologije tiskarskih strojev, ustvarjene med industrijsko revolucijo, so proces tiskanja pospešile za več kot stokrat. The Sun z vzdevkom "The Penny Press" so prodajali le za en peni. Časopis je prodajal oglasni prostor podjetjem, ki bi želela promovirati svoje izdelke in storitve.

Oglaševanje

je objava na spletu, v časopisu, na televiziji ali na plakatu o nečem, kot je izdelek, dogodek ali služba.

Collinsov slovar

Več ko je bilo prodanih časopisov, več denarja od prodaje in reklam so prejeli (reklame namreč postanejo več vredne, ko je naklada večja). Ko se je na sceni pojavilo več časopisov, so začeli tekmovati za stranke z objavljanjem najnovejših novic in najbolj ekskluzivnih (in včasih bizarnih) zgodb.

Ta tekma za bralce_ke je sčasoma vodila v »senzacionalizem«. Založniki so ugotovili, da se jim prodaja poveča, ko so na prvo stran dali noro ali ekstremno zgodbo. Ironično je, da je Joseph Pulitzer – po katerem je poimenovana najpomembnejša nagrada v novinarstvu – izumil strategijo, ki je pripeljala do tabloidov.

Senzacionalizem

(zlasti v novinarstvu) predstavitev zgodb na način, ki naj bi izzval zanimanje ali razburjenje javnosti, na račun točnosti.

Oxfordski slovar

Poslovni modeli

Prodaja oglasov je že dolgo center objavljanja novic. Časopis ali informativna oddaja ima nekaj, kar zelo zanima podjetja: veliko občinstvo. Če želite, da ljudje kupijo vaše izdelke ali storitve, morajo najprej vedeti, da obstajate! Lahko postavite velik oglasni pano ob cesti in tako dosežete ljudi. Lahko pa se pojavite poleg člankov, ki jih bere na tisoče ljudi, medtem ko pijejo jutranjo kavo. Podjetja plačajo veliko denarja za najboljšo lokacijo oglasa, zlasti za pojav na prvi strani ali med oglasi večernih poročil, ki jih gleda večina ljudi. Več ljudi kot vidi oglas, višjo ceno bi lahko medijsko podjetje zahtevalo zanj.

Pomembna skrb medijev, ko gre za prodajo oglasov, je »uredniška neodvisnost«. Ker so oglaševalci odgovorni za velik del prihodkov medijskih hiš, mediji tvegajo, da bodo pod vplivom teh oglaševalcev. Medijska družba, ki je uredniško neodvisna, si prizadeva preprečiti, da bi finančni ali politični vpliv njihovih oglaševalcev ali vodstva spremenil njihovo novinarstvo.

Uredniška neodvisnost
Ko lahko uredniki_ce svobodno objavljajo, kar se odločijo, ne da bi nanje pritiskalo vodstvo medijske družbe (ali druge zainteresirane strani).

Kot smo že omenili, je bila prodaja bistvena tudi za tradicionalno objavljanje novic. Tudi ko je časopis, kot je The Sun, računal le en peni na izvod, je bil cilj prodati čim več izvodov. To bi povečalo prihodke od prodaje, hkrati pa povečalo vrednost oglasov.

Prodaja

Število prodanih artiklov.

Eden od načinov, kako zagotoviti, da boste jutri prodali veliko časopisov, je, da poskušate bralce_ke navezati na svojo publikacijo. Založniki že od nekdaj iščejo različne načine, da bi se bralci_ke vračali_e k njim. Seveda so skušali prepričati bralce_ke, da so njihove novice najboljše in najbolj zanimive. Trdo pa so si prizadevali privabiti določeno občinstvo s prodajo naročnin.

Pri prodaji naročnin bralci_ke vnaprej plačajo številne prihodnje časopise. Dlje kot se zavežejo, večji popust običajno prejmejo. Tako bralcu_ki ni treba vsako jutro obiskati kioska in kupiti novega izvoda, založnik pa ve, da bo ta bralec_ka nekaj časa ostal_a tam.

Prinesite tri tiskane časopise in se o njih pogovorite z učenci_kami tako da uporabite obravnavano teorijo. Če do tiskanih časopisov nimate dostopa, lahko uporabite spletne časopise. Nekatera vprašanja za razpravo so lahko:

● Ali časopis objavlja oglase?

● Ali časopis uporablja senzacionalizem kot strategijo?

● Kako se časopis financira?

Uporabite lahko katerikoli časopis, naši primeri pa so The Sun (tabloid), The New York Times (časopis), oz Delayed Gratification (počasna novičarska revija).

Priprava

1. Vsaka skupina 4-5 učencev_k bo razvila medijsko podjetje.

Vaja

1. Skupine svojemu časopisu dajo ime in slogan (npr. Vrtičkar: Ne prodajamo vam (le) bučk).
2. Nato se bodo učenci_ke odločili_e za svoj poslovni model z uporabo končnega števila virov, ki jih predstavlja dvajset nalepk ali samolepilnih listkov (glejte navodila in primer spodaj).

Podrobna navodila za vadbo

Vsaka skupina prejme dvajset nalepk. Na delovnem listu je pet kategorij, v katere lahko »vlagajo« za svoje medijsko podjetje.

Za to in za določitev svoje poslovne strategije bodo skupine svojih dvajset nalepk razdelile med pet različnih kategorij kot »naložbe«. Več nalepk kot kategorija prejme, pomembnejša je kategorija za podjetje.

Kategorije so:

● Prodajna cena (več nalepk pomeni nižjo ceno, saj podjetje izgublja prihodke)

○ Višja cena povzroči manjšo prodajo

● Oglaševanje

○ Več oglaševanja prinaša več prihodkov, vendar manj uredniške neodvisnosti in verodostojnosti novic

● Senzacionalizem

○ Več senzacionalizma povzroči večjo prodajo, a manjšo verodostojnost novic

● Specializacija

○ Večja specializacija vodi v manjšo prodajo, a večjo zvestobo bralcev

● Proizvodnja

○ Višji proizvodni stroški imajo za posledico boljšo obravnavo zaposlenih in višjo kakovost izdelka, a manjši prihodek od prodaje

Med razpravo o svojih strategijah morajo podjetja upoštevati, da vsaka od teh naložb vpliva na vse vrste spremenljivk:

● Prodaja

● Prihodki

● Izdelek

● Uredniška neodvisnost

● Verodostojnost novice

● Zvestoba bralcev_k

Nekaj primerov

Podjetje A je ozko namenjeno za inženirje_ke in uspe privabiti zelo specifične oglaševalce. To jim omogoča, da relativno majhnemu občinstvu zagotovijo visokokakovosten izdelek, hkrati pa ohranijo razumno ceno, vendar niso poceni.

Podjetje B je poceni, senzacionalistično in polno oglasov, katerega cilj je prodati vse časopise, morda na račun kakovosti novic in uredniške neodvisnosti.

Druga ura

Ko je strategija vsakega podjetja sprejeta, skupine izberejo izvršnega_o direktorja_ico, ki bo razredu predstavil_a kratko predstavitev medijske hiše. Po predstavitvi lahko druge skupine postavljajo vprašanja. Vsako ime medijske hiše bo zapisano na beli ali pametni tabli.

Ko so vsi_e direktorji_ice predstavili_e svoja podjetja, je čas, da naši bralci_ke začnejo brati novice.

Vsak_a učenec_ka lahko kupi en časopis (razen svojega). Pokažite na ime medijske hiše na tabli, učenci_ke pa dvignejo roko, če želijo »kupiti« ta časopis. Prodaja se sešteje na tabli.

• Kaj je najpomembnejši cilj medijske družbe?
• Kaj naredi medijsko podjetje verodostojno?
• Zakaj je senzacionalizem dober ali slab?
• Ali naj bodo novice brezplačne?
• Kakšen časopis bi radi brali?